Mreža pripovedk

Projekt Mreža besed je poleg gradiva, ki so ga zbrali udeleženci Mladinskih raziskovalnih taborov med Slovenci v Italiji, želel ovrednotiti tudi njihovo ustno izročilo. Tako je nastala knjiga Glih po doberduobško, ki je izšla leta 2021. V njej so objavljene pripovedke iz Doberdoba, ki so bile zbrane po drugi svetovni vojni. Tukaj jih objavljamo v zvočnem zapisu in besedilu.

Prauca od zeklada u Gredini

Dugo, dugo liət ot tiəga je en mlat oučar pasou sueje uouce ne Rusin škuelji blizu rezvelin starga grada u Gredini. Suənce je ži visuoko perpiəkelo ne njebi. Škeržaki su ne ves glas puejeli suj »ke, ke,ke«. De bi mu ne bou duh cejt, je pestir ses faučken, ka ga je zmiəren nuəsou ses sabu u varšti, uriəzou nu liəpu gletku šibu jesenike. Puelje sje usjou u siəncu nu zečou rezljet pisku. Prou liəpuə smu je sponjesla. Vesiəu suejga diəla je zečou pisket nu vesiəlo prepiəvet ne ves glas, de sje čulo daleč neokuəli u te devjetu vas.
Kar neenkret nikej zešumi u bližini. Spet ne velike, sive skale počasi počasi perliəze na gruezna velikanska kača. Perplaze se do pestirja. Ku ju ta zegliəda, skuəče pokuonci, ku de bi mu goriəlo pet ritju. Spusti pisku z ruək nu ju če ne hitricu popihet. Kača je bla duesti buolj flisna. U tiən hipi se ovije pestirju okuəli nuəh nu zečne guworit. Ot samga strehu pestiərju poledeni kri po žileh. Ni znou li je riəs, kər se godi ali sanja. Zepre oči, de bi ne vidou kače, ke mu je diəlela strešansku gruezu. Zečne muelit nu preserčno pruosit Boga nu klicet ne pomuəč Meriju nu usje svetnike, nej ga ze skuzi Buəh riəšeju tiə gruezne zegate.
Kača ga negovori z milin glasen nu mu rječe: »Ljubi muəj pestir, nje se bat. Budi muj perjatou. Poglej me nu duəbro me poslušej, kaj ti poviən. Jest ti ne nerdin nəč hudga. Či me buš poslušou anu ubuəgou, te jest močno močno osriəčen. Tjebe ni triəba nerdit nəč druzga, ku samo tuə, kar ti zdej neročin!« Ne kuonci mu še zebiče, de muəre terdo mučet nu deržet jezik ze zuəbmi. Nikuli nobjenmu ne smiə poviədet, kaj smu je zgodilo. Še enkret mu zebiča, de muəre nerdit samo tuə, kar mu zdej uena neroči. Ze tuə dobruətu bu duəbro plačen. Oučar se predrame ot strehu. Ku čuje tiə liəpe nu sletke besiəde, si da usu kuražu, kar ju zmuəre nu rječe kači. Glas smu je triəsu, zetuə je zejecljou: »Je-je-jest nerdin u-u-usje, ka-ka-kar če-če-češ.«
Ku je kača tuə čula, sje počasi odvila ot oučarjevəh nuəh, je uzdignila glavu pokuenci nu rjekla: »Poslušme nu duobro spunse, kar ti neročin. Jutre, glih op tiən cajti pridi nezaj sjen, prou ne tuə miəsto. Ses sabu pernjesi še priəci vjelik nuəžič. Jest sti perkažen prou tolje, ne tiən miəsti. Ovijen se okuəli tuojih nuəh. Ti se ne smiəš ustrašit anu se bat. Hitro uzemi nuəžič anu še buəlj ne hitricu odriəži mi glavu. Stiən mi nerdiš nu strešansku veliku dobruətu. Riəšeš me zeudanja, ke sme derži ži dugo, predugo liət. Ku plečilo ze tueju veliku dobruətu, te čen osriəčit. Obogetin te z velikanskimi zekladi, ke ležiju skriti tuət okuəli tiəh rezvelin. Žiher mi viərveš, de buš daleč, daleč neokuəli nerbuelj boget nu sriəčen človek ne sviəti.«
Samo, de se riəše tiə strešne perkazni, oučar zegotovi kači, de bu deržou danu obljubu. U tistin hipi kača zgine u skalu, ot kuəder je peršla. Oučar pozabe ne sueje uouce nu se spusti u diər, kar su ga njesle nuege, pruəti duəmi, de sje kar kediəlo ze njin.
Doma ni čerhnou nanker besiəde z nobjenin. Zgouerou sje, de ni lačen nu je šou brez vičiərje spat. Ciəlu nuəč sje obračou u pestiəlji. Ne nobjen nečin ni muəgou nu ni muəgou zespet. Ciəlu nuəč je ziəvou u čufit. Maltrelo ga je, kaj nej nerdi drugo jətro, ke sje zmiəren buelj bliželo. Ret bi ratou boget, Buəh mu ga viəri, duə bi pej nje. Strah je pej bou tekuə vjelik, de ga ni žjeljou še enkret zeužit. Zetuə je terdno skljenou, de se ne verne ne tisti omiənjen krej nje op tistin cajti nje nikoəli vəč. Še pogliədou ni nikdar vəč u suəjin žouljinji pruəti Gredini.
Ot tekret do denes še nobjen drugi ni vič vidou nesriəčne kače, ke je govorila nu prosila pomoči.
Praveju, de duesti ljudi je dugo, dugo cajta hodilo čje kuepet nu isket zekopan zeklat. Do denes, kar je znano, se še nobjenmu ni posriəčlo ga nejdit. Praveju, de še dandenes ləži ten zekopan glebuoko pet zjemlju. Zna bet, de či pejdeš ti kulkéda ga isket, se ti posriəče, de ga nejdeš. Zekaj pej nje? 
Kuenc je pala klebasa u luenc!

 

Kakuǝ je ratelo Doberdubško jǝzero

Dugo cajta nezaj je stala ne veliki percjeli med Debiəlin verhen anu Pedriəbren majhna vesica. Prauli su ji Doberduəb. Doberduəbci su bli strešno vesiəli ljudiə anu su se diəleli nuorca ses usəke reči. Peršou je pust anu zèčnila sje prava veselica. Veščani su se nemeškerali, pliəseli, cverli jajce anu klebase, anu seviəda su spili puno duobriga vinca. Ne pustni tuork, okuəli desjete zvičir, je peršou u ves an ster nunc, ke ga ni puəznou nobjen. Pet pazdihen je nuəsou buč an je riəkou: »Kuončte s tiən popivenjem an veseljačenjem, hmalu bu puest, cejt, ke nes spune ne Jəzusevo terpliənje. Glejte, pet pazduhen imen buč puhen uede. Če opunoči ne bu kuonc veselice, bun spraznou buč!«, jih je posvarou. Usi su se mu smejali anu ga jəmiəli ze nuorca. Glih kešen se je zečnou sprešuvet, če lohko ta človek prave resnicu. Tiə su rajši uziəli cule an šli neukriəber pruəti Rondolini. 
Odbilo je punoči an veselice ni blo kuonca. Ster nunc je deržou besiədu anu je odteknou čjep od buča. Ueda je zečiəla tejč nu tejč brez kuonca nu brez kraja, usje dokiər ni prekrila ciəlu ves skop z veščani. Ratelo je ciəlo jəzero an je tudi ostalo. Tisti, ka su se riəšli, su sezideli verh Rondoline nuovu vas z glih tistin jəmiənen. Praveju, de še denes, čə u cajti puosta griəš blizu jəzera zguəda ziətro, priə ku ustane suənce, lohko čuješ peteline, ke puəjeju an zguonce, ke zguəneju. 

 

Kekuǝ je ratou Doberduǝb

Dugo, strešno dugo liət od tiəga su rasli u naših krajih po vəč stu liət stari duəbevi hrasti. Adno liəto je bla huda huda zima, tekuə huda, de je driuje puəkelo od mrezu. Po Krasi je pihela močna burja. U Devini su ljudiən zmankele derve, zetuə kər su niətli uoginj tudi ponuoči, de ne bi zmerznili. Muəški su se zbrali u ošteriji an se sprešuveli, ki bi nejdli derve, ze zimu. Adnimu je pala u glavu duəbra miseu an je riəkou: »Kaj, či bi šli čje u dobou buəšk? Je numalo daleč, ja. Je pej riəs, de derve kervavo nucemo, drugači bumo umerli od mrezu«. Drugo jətro ne usje zguəda, ku je bla še tema, su uziəli žage nu pertuəsnike an šli ne puət. Hodili su nu hodili dugo cajta guor nu duol po dolineh. Ni blo ne ciəst, ne klancou, samo guest buešk. Keder su peršli, su zečiəli sejč nu siəket. Derve su zviəzeli u fešine, sjəh neložili ne herbet an se otprauli demu, keder je bla ži tema. Useki dan tekuə ne bi zderžali. Puət je bla duga nu teška. Zetuə su odluəčli, de ostaneju kar ten ciu tiəden. Zgredili su si lesiəne hišce, de bi lohko prespali ne pokritin. Demu su se uračeli samo kuonc tiədna. Počasi su nemiəsto lesiənih hišc, sezideli une buolj terdne s kraškəga kamna anu čəz en cejt su se čje preselile še njih družine. 
Tekuə je ratela majhna vesica. Gozdarji su prauli, de ta dob je strešansko duəber, zetuə su se zmiənli, de tistmu kraju daju jəmiə Doberdoəb. Anu tuə liəpo jəmiə nuəse ta ves še denes.

 

Kristus, sviǝti Piǝter nu kres

Tuə se je zgodilo dugo liət ot tiəga, keder su Kristus nu sviəti Piəter hodili po sviəti. Tiəli su jət u nu vas, kamer su jəmiəli nerbujše peršute ne Krasi. Ne puəti do čje je peršou vičir. Okuəli njih je bla sama gmajna. Žive duše nisu sriəčeli. Vičir je ratou nuəč. Ki nej prespiju? Ten daleč zegliəda sviəti Piəter nu mičkinu luč. Griəju do čje, prepričeni, de je ten kešen človek. Huədeju nu huədeju nu prideju do velike kmetije. Uəščeju duəber vičir nu prašeju ze spet. Gospodar je malo u zedriəgi an ne zna kaj bi. Puotlje pokliče hlapca nu mu rječe, nej jən pokaže senik, ke je bou prou ne verhi kuhnje. Keder liəžeju ne senuə, rječe sviəti Piəter numeru žalosten: »An tudi denes bres vičirje!« Kristus je mučou, ke je bou šaldu truden an je hitro zespou. 
Sviəti Piəter posluša, kekuə se pogovarjeju zduol u kuhnji: »Zdej pej u miri lohko povičirjemo«, rječe gospodar. U tiən zegliəda sviəti Piəter u puədi špiljicu, ke sje svetila. Pokuka skuəzi nu ne mizi zegliəda vjelik peršut an hljeb domačga kruha. Tekret smu prou pocediju sline an striəse Kristusa ze ramen: »Gespuəd, poglej tiə dobruəte!« Kristus pogliəda, se zemisle nu rječe: »Žajni buju, uede ne bu od nikamer!« Ot tekret su se posušili usi studjenci nu zetuə ne Krasi ni zeduosti uede.

 

Prauca od žniderja

An buot je živou an žnider. Bou je edini žnider u vesi, zetuə je jəmou zmiren puno diəla. An ker je bou kuonc tiədna u vesi praznik, su usi mledjenči hodili h njimu, de bi jən sešiu nuove gvante. Zetuə je šivou nu šivou od jətra do vičira.
An dan je peršla h njimu smert, ga pozdraula an mu rjekla: »Dragi žnider, tuoja ura je peršla. Posti usje anu pejdi z manu.« Žnider ju je zečnu pruosit: »Počaki nomalo, draga smert. Kaj ne viješ kolko diəla imen? Hmalu bu u vesi praznik an muəren kuončet še usje tiə gvante.« Smert zga je usmil’la an šla pruoč anu mu obljubla, de bu hmalu peršla nezaj. An riəs je čiz nikej dni peršla nezaj an prašela žniderja, če je kuončou z diəlen, nu uon je še zmiren šivou nu šivou. Duobu je nuove neročile anu je jəmu pune ruəke diəla. Nezaj je pruosou smert, če lohko malo počaka. Smert ga je uslišela anu šla pruoč. Čiz en cejt je peršla nezaj. Žniderja je nejdla zmiren ten, sedou je an šivou nu šivou. »Kaj nisi še kuončou? Dugo te ži čaken. Tuoja ura je peršla anu muəreš jət z manu.« Žnider jə je odgouorou: »Ja, draga smert, čə bi me ne ti kar nepriə muətla per diəli, bi lohko ži kuončou.«
Smert je nikej cajta gliədela, kaj diəla an vidla, de si žnider netika zmiəren u jəglu kratek kuəs cviərna, sešije par centimetrov ruəbe anu muəre ži nezaj det u jəglu drugi cviəren! 
»Čaki, čaki! Ti me imeš ze nuorca!!!« zekriči smert. »Zikaj daješ u jəglu tekuə kratek cviəren? Tekuə ne končaš nikuəli vəč! Tekuə zgublješ samo cejt! Ti pokažen jest kekuə se šiva!« 
Uzala je nu jəglu an nuəter uteknila šaldu duh cviəren, tekuə duh, de ga u hiši ni muogla raztiəgnit, zetuə je skočila skuəz uekno. Keder je reztiəgnila cviəren je peršla nezaj nuətre, nerdila en štih an skočila nezaj ven skuəz uekno. Anu teku je skakela – ven anu nuəter, ven nu nuəter ...
Žnider je jəmu riəs puhno diəla nu ga je tuə skakenje, udarjenje anu suəpljenje gruozno muətlo. Vidou je, de je smert od usiga tiəga ži šaldu trudna anu de ne muəre vič, zetuə je kar neenkret ustou, anu zeprou uekno.
Smert je tekuə ostala zeperta ven. Bla je šaldu užaljena, zatuə sje pobrala nu šla anu sje rjekla, da ne bu nikoəli vəč peršla nezaj h tiəmu žniderju. 
Žnider je živou še dugo dugo cajta anu šivou nu šivou. Sriəčen je bou, de ga smert ni vəč muətla per diəli. Keder je kuenčou adno neročilo, je duobou nuovo an nezaj nuovo. Dnjevi su tjekli an žnider sje starou. Ni vič šivou, zetuə mu je bou duhcejt an sje žjelou umrjet. Čakou je, de ga bu stara perjatelca smert peršla isket, a nje ni bilo od nikamer.
Sedou je pred hišu anu gliədou lunu ke smu je smejala. An dan sje rezjazou anu skuočou nenju. An še zdej keder je puhna luna, lohko videš žniderja ne luni, ke se smije.

 

Nešopirjena sraka

An buot je živou kmjet. Ten je bou vjelik buošk kamer su letiəle srake. Kmjet pej je jəmou duosti perutnine an tudi nešopirjenga pava, ke se je šopiru po berjači sez suoju lepuotu an sez suojən liəpin pirjem. Neenkret perleti sraka an zegliəda pava an si misle, kekuə bi peršla du tistiga zlatga pirja. Neenkret zleti ne berječ, nepade pava an ga oskube. Ciəla se obliəče v zlato pirje an puole se pogliəda, kekuə se usa sviəte. Tekuə sriəčna odleti h suojən sjestren ponosna, de je uona liəpše oblečena ku nja sjestre. Ali blo je prou neruəbek. Keder ju zeglideju nja sjestre, se močno užaleju an se pomiəneju: »Dejmo ji pobret usje pauje pirje!«. An riəs su ju nepale an ju oskuble du nazga. Še nja pirje su ji porile, tekuə de ubuəga sraka je ostala brez paujiga pirja an brez suojga pirja. 
Tekuə se zgodi: duər se povišuje ostane ponižen.

 

Ta je pej resnična
(ot šjore Nine)

Dugo, dugo liət ot tiəga je živiəla u Doberduəbi na lahnja, ke sje klicela Nina. U tistih cajteh su si ljudjə niətli samo z dervàmi. Žjene su hodile bret derve po gmajneh. Ku su nebrale derve, su jih zviəzele u fešine z nin štriken ali druoten. Diəle su jih ne glavu nu jih njesle demu.
En dan je šjora Nina, de se ne bi prjevič maltrela, uziəla en ozič nu šla bret derve ne Jameljsko, kamer ne bi smiəla. Pustila je ozič ne klanci nu šla sejč derve u nu dolinu. Pride gospodar doline, ji uzame ozič nu ga piəlje demu. Ker se verne šjora Nina, ni več nejdla oziča. Usa žalostna je šla demu brez oziča nu brez dervi.
Keder su Doberduəbci zgoviədeli, su sestauli nu piəsmicu nu ju puejeli, ker su se tiəli numalo nesmjejet. Piəsmica je ta:
»Žalostna je ostala Nina,
ker ni nejdla keretina,
sjə ga uziəli Jamelci!«

 

Bertoldo

An buet je bla na mama, ke je jəmiəla niga sina, ke sje klicou Bertoldo. Nu liəpu nediəlju rječe mama Bertoldotu: »Čuj, Bertoldo, jest gran h maši, ti met tiən cajten skuhi župu ze kusilo. Uzemi luenc nu djeni nuter mesuə an numalo peteršiljka.«
»Ži prou mama«, rječe Bertoldo. Mama griə h maši. Bertoldo, ne budi liən, uzame en vjelik luenc, diəne nuəter mesuə nu ga obejse ne kiətne net ognjiščen. Puetje griə ne berječ, uzame pesa, ke sje klicou Peteršiljko nu ga diəne kuhet u luenc.
Čiəz nikej cajta pride mama od maše. Ku vide, kaj je nerdou Bertoldo, se prime ze glavu nu rječe usa obupena: »Nje, Bertoldo, nje pesa, numalo peteršilja sen rjekla, de djeni u župu!«
»Bun znou ze en drugi buet, bun znou ze en drugi buet!«, rječe Bertoldo.
Drugu nediəlju rječe mama Bertoldotu: »Poslušej, Bertoldo! Zdej si ži vjelik. Bi bou cejt, de si nejdeš kešnu ljubu, zetuə denes ostanen jest doma an bejži ti h maši. Sej znaš, kekuə griəju tiə reči. Per maši miəči oči ne pupe.« »Ži prou, mama, ži prou!«, rječe Bertoldo. Obliəče si te nou gvent nu griə u kliəu. Porije oči usin uocen, si nepune varšte nu griə h maši. Met priədgu uzame ses varštou uoučje oči nu jih zečne miəčet u pupe. Tiə se prestrašeju, zečneju kričet ne ves glas nu uideju s ciərkue.
Ku pride demu, ga mama praša, kekuə je šlo. »Ku sen zečou miəčet oči ot uouc, su usje pupe utjekle s ciərkve«, poviə po resnici Bertoldo. Mama, usa obupena, rječe: »Nje, Bertoldo, nje oči ot uouc! Jest sen mislila, de gliədi pupe, kašna sti dopade.« »Bun znou ze drugi buet, bun znou ze en drugi buet!«, rječe Bertoldo.
Potječe numalo dni. Mama pokliče Bertoldota nu ga puəšlje kupit jəgle. Bertoldo ubuəga nu griə. Ku se urača demu, zegliəda en uəs sena. Kaj bun huedou, ke se lohko piəljen, sje mislou Bertoldo. Ne pomisle dvakret, uzame jəgle, jih verže ne uəs, se spliəze še uen anu se piəlje pruəti duəmi. Kər če uzet jəgle, jih ne nejde. Ku pride demu, ga praša mama, ki su jəgle. Bertoldo ji poviə, kaj sje zgodilo. »Nje, Bertoldo, nje! Jəgle si jih bi muəgou zebuest u kemižuəlu, nje pej urejč nu senuə!« »Bun znou ze drugi buet, bun znou ze en drugi buet!«, rječe Bertoldo.
Drugi dan ga puəšlje mama po derve. Bertoldo griə, nebjere derve nu ne budi liən nerdi, ku mu je mama ukazela. Uzame derve nu jih zebuede u kemižuəlu. Ves vesiəu griə demu. Kər ga zegliəda mama, ga nezaj peduči: »Nje tekuə! Derve se zviəže u fešinu, se diəne ne glavu nu se pernjese demu.«
Čez dva dni ga mama puəšlje kupit en lesiən škef. Bertoldo ga rezbije, zviəže deske u fešinu nu griə demu. »Oh, Bertoldo, Bertoldo! Nje tekuə. Se uzame en kouc, se diəne škafu skuəz uhe anu se pernjese škef demu.«
»Bun znou ze drugi buet, bun znou ze en drugi buet!«, rječe Bertoldo.
Ten u ni bližnji vesi je bou terh. Mama puəšlje Bertoldota nej griə kupit niga presiəta. Bertoldo se neprave nu griə u tistu ves. Ne tergi kupe presiəta, mu zeburi en kouc skus uhe nu ga cuka pruəti duəmi. Nezaj ga mama liəpu speduči: »Presiətu se zviəže en štrek ze urat nu sga perpiəlje demu.« »Bun znou ze drugi buet, bun znou ze en drugi buet!«, rječe Bertoldo.
Nu sebuətu ga mama puəšlje kupit mesuə. Bertoldo zviəže mesuə ne nu špagu nu ga cuka po ciəsti pruəti duəmi. Buəga mama ni znala vəč, kaj če nerdit. En dan zmanka mami uect nu uəlje, zetuə puəšlje Bertoldota u butiəgu. Butigar ga praša:« Kan ti diənen uəlje?« Bertoldo pomisle nomalo, puetljer si uzame kapu z glave nu rječe: To nuəter!« »Anu uect, kan ti diənen?«, praša butigar. Bertoldo hitro oberne kapu nu rječe: »Pej ne ta krej.« Ves vesiəu griə demu. Ku pride demu, ga praša mama: »Ki imeš uect?« Bertoldo pokaže uect u kapi. »Anu uəlje ki je?«, praša mama. Bertoldo oberne kapu: »Pej to!«, rječe. Tekuə ni blo nje uecta, nje uəlja. »O, buəga jest, buəga jest!«, zetarna mama.
Varianta 1: En dan je mama šla diəlet ne njivu. Bertoldo je ostou sam doma. Ni znou, kaj če diəlet. Zegliəda fermunante. Zečou jih je peržiget adniga po adniga. Hiša je primla uegnja nu je zgoriəla. Riəšli su samo urate. 
Varianta 2: Drugu nediəlju je šla mama nezaj h maši an pustila Bertoldota doma. Neročila mu je, nej zenjiəte uoginj, de bu po maši skuhela kusilo. Bertoldo je bou neruəden an je zeniətou prjevič močen uoginj, teku de je zečiəla goret hiša. Tiəkov je u cirkvu an je potiho – tekuə kuker mu je neročila mama – zečnou pravit: »Gori hiša, gori hiša!«. Vsi u cirkvi su čuli an tjekli demu poglidet čiguəva hiša gori, samo mama od Bertoldota ga ni čula an je ostala du kuonca pər maši. Keder je peršla demu ni blo vəč hiše, ostale su samo urate.
Zaključek
Zdej nisu znali, kan jət stat. Peršla je nuəč. Spliəzli su ne en hrast, ke je rasou ten blizu. Uziəli su urate nu jih njesli ne hrast, de su hodili skus nje u hišu ne hrasti. Nu nuəč se ustaveju pet hrasten rezbuəjniki. Se usiədeju nu si zečneju pertit soude. Bertoldotu se če scet. Mama mu rječe, nej poterpi.
Čiəs numalo cajta rječe Bertoldo: »Mama, jest ne muəren vəč.« Mama pomisle numalo nu rječe: »Pej sposti.« Bertoldo sposti. Rezbujniki se oberneju pruəti njebu nu aden rječe: »Pada deš, pada deš.« nu si pertiju nepriə soude.
Puetlje se Bertoldotu če sret. Mama mu rječe nej numalo poterpi, de pejdeju pruoč rezbuəjniki. Bertoldo poterpi numalo, puelje rječe: »Jest ne muəren vəč.« »Pej sposti«, rječe mama. Bertoldo spusti. Rezbujniki rječeju: »Pada mana, pada mana!« Še nepriə si pertiju soude. Puetlje padeju s hrasta še urate. Bertoldo jih je tou primit nu je pou s hrasta kar met rezbuəjnike. Tiə se prestrašeju nu zečneju tejč, kar jih njeseju piəte anu Bertoldo ze njimi. Pet hrast su pozabli usje soude. Bertoldo jih uluəve anu adnimu po adnimu odriəže jezike. Tiə su momljali: »Li, li, li« anu su tjekli buelj ku su muegli. Tekuə su tjekli, de sje kediəlo zat ze njimi. Nikuəli vəč se nisu perkazeli ne svjetlo. Bertoldo nu njiguəva mama su pobrali usje soude ot rezbuəjnikou. Rateli su strešansko bogati. Zezideli su si nu nuovu hišu anu živiəli še dugo, dugo liət.
Kuenc je pala žlica u luenc!

 

Kmjet anu verzuǝte

An kmjet je pjeljou pruəti duəmi ne kerjuli puno glau ot verzuət. Ku tekuə huəde, se ucebne u en kamen, nu pade. Kerjuəla se preberne, verzuəte se rezletiju ne usje štiri kuence, useka ne suəj krej. Kmjet pogliəda verzuəte, se popraska po glavi nu rječe: »Eh, useka glava sueju pamet!«

 

Anu je duga, duga ta

Šaljiva besedna igra.

En buet je bou en gesput anu na gospa. Anu je duga, duga ta. Šje nepriə? (Če poslušalec reče JA, potem se začne znova) En buet je bou en gespuət anu na gospa, anu je duga duga ta. (naprej v nedogled)

 

Tetiǝ anu oriǝhi

En buet su bli dva tetiə, ke su šli krest oriəhe. Si nepuneju nu culu oriəhou anu sjəh čeju respertit. De bi bli ne miri, griəju kar ne žiəgen. Skuəčeju čes zit; dva oriəhi padeju s cule potliəh. Ne žjegni rezviəžeju culu nu si zečneju pertit oriəhe:«Aden mjene, aden tjebe«, štiəjeju. U tistin posa blizu žjegna miəžner, ke je šou zguonit sviəti vičir. Čuje tetuove, keku štiəjeju; tječe h gespuədu anu mu poviə, kaj je čou ne žjegni. Gespuət griə z miəžnerjen h žjegnu pet zit nu poslušeju. Ker si tetiə končaju pertit oriəhe, aden rječe: »Zdej pejmo še po tiste dva, ke su pet ziden.« Mislou je ne tiste dva oriəha, ke su pali priə s cule. Gespuət nu miəžner su mislili pej, de prideju puənj njih dviəh nu su ju popiheli, de sje kedou biəu prah zat ze njimi.

 

Preljubi muj Ignacijus

Na mati nu en ueča su jəmiəli edinga sina Ignacija. Poslali su ga u miəsto, u semenišče študiret ze gespuədnunca. Ten sje ciəlo liəto muəgou uəčit tudi letinščinu. Poliəti pride demu ne počitnice. Tou je pokazet, de sje neuəčou gouorit po učjeno nu usje besiəde je ne kuenci zgovarjou ne »us«. Postapou je čje nu sjen z bukvi u ruəkeh nu ni nəč diəlou. Ueča ga je dan ze dan poganjou diəlet, ma sin je bou ne tuə uho gljuh. An liəp dan se ueča rezjaze nu rječe sinu: »Preljubi muəj Ignacijus, uzemi vilacjus an bejži u štalacijus kidet gnuojacjus!«

 

Ot muǝža, ke je krou krempir

En buet je bou en muəš nu na žjena, ke su bli šaldu buəzi, ku miši u cirkvi, de nisu jəmiəli nanker kej jəst. En vičir se muəš odluəče, de griə krest krempir ne nu njivu, ke je bla ten blizu. Keder pride terdna tema, uzame en žakilj anu nu staru kerjuəlu, ke je bla usa rezbita nu polomljena, nu griə ne njivu.
Kerjuəla je bla usa rjava od rujevine nu kuəlo, ke ni blo nemazeno, je škripelo. Muəžu se je zdiəlo, ku de prave: »Ne stuəj jət, ne stuj jət, ne stuj jət!« (no šta ‘ndar, no šta ‘ndar)
Keder pride ne njivu je ži bla terdna tema. Bla je tema ku u ruəegi, nu ni neč vidou. Tipou je z rokami okuəli sjebe, zetipou krempirišče nu zečnou rit krempir. Glih tekret sje zečnilo perprauljet ne deš, germiəlo je nu bliskelo. Muəš sje zezdjeu, ke tekuə bu vidou bujše, ki pobiret krempir. Keder je ži skorej nepunou žakilj s krempirjen, je riəkou: »O Buəh, puošlji še en blisk!« 
Tekret pride gospodar nu ga močno lopne znu debiəlu palcu po herbeti. Muəš zegrabe kerjuəlu nu zečne tejč pruəti duəmi, kar ga njeseju nuoge. Kerjuəla zečne močno škripet. Muəžu sje zdiəlo, de mu prave: »Sen ti rjekla jest, sen ti rjekla jest, sen ti rjekla jest!« (Te go dit, te go dit)

 

Ži ke si muokra

Blo je en dan pet vičir ke muəš sje vračou z diəla. Lilo je ku ses škafa. Bou je muəker od nitke do ritke, kuə se tiəmu rječe. Glih u tistin cajti je žjena tiəla, de griə po uedu. Tekret ni blo uede u hiši ku dandenes. U vesi je bla samo na štirna ne ciəsti sriədi vesi. Žjena uepre urate nu pret sabu zegliəda muəža muekriga ku tripca. Ne budi liəna, mu da štenjak nu mu rječe: »Ži ke si muəker, bejži po en štenjak uede!« Muəš ju pogliəda počeriəs, ne rječe neč, uzame štenjak nu griə po uedu. Keder ga zegliəda skus uekno, de se vrača, ga griə čaket h uraten. Ku pride muəš do urat, zverne štenjak uede ne glavu od žjene nu rječe: »Ži ke si muekra, bejži zdej ti po uedu!«